Je lepa? No, menda vsaj grda ni. Morda je nekje vmes.

V eksploziji čustev, seksapilnega nagona in potrebe po potrjevanju svoje identitete me premami, da bi spet obiskala psihiatra, ker je tako ali tako njihova primarna naloga, da pacientu zabrišejo psihične bolečine. Tako bi me napolnil z milijon čudežnimi tabletkami in bi se na ta način moja glava prepričala, da svet vendarle ni tako krivičen in da tudi zame ostaja enakovreden prostorček pod soncem. Kjer ni škodljivih UV-žarkov, ampak le čar, ki ga daje dihanje in bitje srca (ko govorim o delovanju možganov, je to že bolj delikatna zadeva, saj tako ali tako 80 % populacije ne ve, da jih v glavi ima in da jih mora uporabiti preden zakrknejo). Rada pišem, rada preko besed, čeprav večkrat nespretno, izrazim sebe. Ker vedno znova skušam dokazati, da sem drugačna, kot me vidite vi in ogledalo. Praznina. Mogoče je moje telo proporcionalno s praznino, ki zeva v meni. Morda ima tako površino zaradi vseh lukenj v srcu, možganih. In ker gre ljubezen skozi želodec, je morda od tod moj občutno prevelik obseg okrog trebuha (ker je potemtakem tam največja praznina). Zadnje dni se ponovno vse pogosteje sprašujem, čemu živim? Ker namreč verjetno trdno verjamem, da živiš res s svojimi pljuči in primarno poslušaš bitje lastnega srca, ampak voljo in smisel življenja ti pa vedno daje nekdo drug. In kdo je »moj« nekdo drug? Kdo pa diha zaradi mene? Na prvo vprašanje bi zagotovo znala odgovoriti: oči, moj kuža (kot člana družine ju moram postaviti na prvo mesto), par prijateljic..recimo, da je to primarni seznam. Vendar, oči ne živi več z menoj, kužika je predaleč in preveč hudo mi je ob njej, ker se mi vsemu navkljub zdi, da blazno trpi in da bi ji bilo zagotovo lepše pri mami v nebesih. Ona je, ampak dejansko sem le jaz »tu in v tem trenutku«, ko se ji pričnejo tresti tla pod nogami, ko se ustraši in ji mora nekdo ponuditi steber, da se oprime (kar mi ustreza!). Ti si, ampak morda je lahko to potencialna zasnova lepega in dolgoročnega prijateljstva, vendar moram ob tem računati na morebitna odstopanja kot so npr. da me spoznaš in ugotoviš, da nisem tak človek, kot si mislila, da sem, da se zaljubiš in ob tem pozabiš name (kar je logično, tako delate/delajo vsi), da ne morem silit vate in biti 24/7 ob tebi, ker se verjetno prej ali slej vsakega človeka prenaješ. Ona druga se skriva v osrčju Koroške, ampak v vsakem trenutku ji misel name izpuhti, analogno z zgoraj omenjenim (o zaljubljenosti i.t.d.). Kje je moj drugi jaz? Kdo je boljša polovica mene? Za koga bom dovolj dobra, da bi me vzljubil, ljubil, božal, vohal, objemal, poljubljal, ljubkoval, držal v naročju, mi govoril, da sem zanimiva? In bo dihal zame. Bom večno živela v sencah drugih? Sem res ljubosumna ali je to le moj gigantski del razočaranja in strahu pred samoto, ki ju projiciram na vse okoli sebe? Včeraj je kar vrlo v meni in mislim, da sem bila očitna. Ker v takem trenutku onemim, se potegnem vase in upam, da sem nevidna (in ponavadi še bolj izstopam). Nisem mogla prisostvovati šalam o seksu, pohotnosti, pogovorom o otrocih, ljubezenskih odnosih, zapeljevanju moških; ker nimam osnove in izkušenj za vse to. Ker sem pač gmota maščevja, grdote in nesamozavesti na kupu: nobeni od vas se po kakršnikoli kvalitativni ali kvantitativni vrednosti niti približam ne. Ko smo prišli, so fantje na gori ob pogledu nanjo obnemeli, njegov pogled je ves čas počival na tebi, on je tako ali tako diskriminatoren. A razumeš? Že tam sem si želela biti sama, izginiti, se odmakniti, skriti v svojo sobo in izpuhteti z obličja našega planeta. Pa kaj je narobe z mano?? Kaj sem se nekomu tam gori tako zamerila, da se dejansko dela norca iz mene tu dol? Od A do Ž (lahko od Anžeta do Zorana ali Žana, lahko pa od Apatičnosti do Žretja). Niti jokam skoraj ne več; si imela kdaj tak občutek, da si tako žalostna, da niti solze ne moreš potočiti? In ne postajam močnejša, ravno obratno. Vedno bolj si želim ali biti ljubljena in uspešna ali pa umreti. Srednje poti ni. Zadnjič mi je A. rekel, da sem se pri njem opekla, ampak da taka stvar človeka tako ali tako naredi močnejšega in pripravljenega na naslednji usodni korak. Če temu verjamem, potem sem že betonski steber zavrnitev in mi nobena več ne bi smela priti do živega? Pa me poglej oz. preberi sedaj: že to me boli, ker me Dane nikoli ne bo pogledal niti enkrat tako kot je npr. včeraj stokrat pogledal tebe. In ne misli, da sem huda nate ali nanj. Niti približno. Le globoko sem razočarana, ker sem taka kot sem. In ker se zaman trudim spreminjat. Nikoli se bom lepa, samozavestna, uspešna; ker vse bazira na tem, da moraš biti tudi fizično vsaj približno privlačen. Verjamem, da bi z njim potencialno lahko postala par; vendar ne razumem, zakaj ti ne da možnosti, da bi te spoznal? Se tudi moški bojijo? Ali je on tipični lovec (s tem mislim, da vedno kotira na to, da bo on osvojil in ne ona njega)? Ker videz pri tebi zagotovo ni prepreka. Tvoje telo vidiš le ti kot oviro..ampak proti temu se lahko boriš izključno sama in le malokdo te bo premaknil z besedami: »Tvoj trebušček je morda najbolj seksipilna »napakica« na tebi.« (Napakica zato, ker sploh ni pomanjkljivost, ampak najverjetneje plus, ki privlači marsikaterega moškega.) Kje pa je moje mesto na zemljevidu (poleg Pariza)? Tu kmalu ne bo več prostora zame in vsake toliko časa pomislim, da bi to poglavje svojega življenja zaključila. Ker vedno se umaknem, ko začnem trpeti. Ko sicer imam interes priti v službo, ampak nimam poguma in moči se soočati z ljudmi, polnimi očitkov in nenehnih kritičnih pogledov. In bi se vsakemu najraje zadrla nazaj (od Janeza do tistega iz mesta, ki ima lepo ženo in hčerko, do rokometašev in tistih, ki pridejo na dve kavi z mlekom in sadni čaj z medom do nje in navsezadnje do šerifa): »Ja, nisem suha. Ja, nisem lepa. Ja, vem, da ne pašem v ta kolektiv.« To me ubija. Morda bi morala dat svoje možgane na CT: kaj, če se mi od samega smiljenja sami sebi in vsakodnevnega morečega obremenjevanje že dela tumor? Tako ali tako sem prepričana, da bom umrla zaradi levkemije. (To je najstrašnejša oblika smrti po mojem mnenju.) Ne morem več. Zagotovo imam visok tolerančni prag, ampak tudi jaz lahko dosežem nasičenost. In ta trenutek sem blazno blizu tej kritični točki. Le še vprašanje časa je, kdaj bom »zbolela« in me ne bo več tja, mobitel bom naredila nedosegljiv, hladilnik pa napolnila do zadnje špranjice za tisto urico, dve..kolikor potrebujem, da ga zoper naredim svobodnega. Za svet ne bom obstajala. In ob tem si bom želela, da moj želodec ne bo prenesel vse te megastične kvantitete hranil..da bo odgovoril v obliki poka, bom izkrvavela in živela srečno na oni strani neba oz. zakopana nekaj metrov pod zemljo (sežgana seveda, da ne bom še zemlji škodovala). Nisem vedno tako zgovorna. In ne sevata iz mene 365 dni na leto negativizem in žalost. Le pridejo trenutki, ko se počutim tako samo. In premlada sem še, da bi ostala vse življenje sama. Ko bi njemu kar sporočilo poslala z vabilom na kavo, skupnim druženjem (v kino bi šla z njim), pa čeprav morda niti ni on tisti pravi..ampak sem se navadila, da se moram v življenju vedno na nekoga s čustvi opreti. In sem se po vsem prigovarjanju in govorjenju morda prepričala, da bo on še en poraz v mojem življenju. Trpim vsakič, ko ga vidim. Tako kot sem ti že omenila: »Najtežje je sedeti ob nekom in vedeti, da ga ne moreš imeti.« Zakaj ne mora enkrat moja pravljica postati resničnost? Zakaj mu ne povem oz. mu drugi ne poveste, kaj se dogaja z mano? Zato, ker raje kot odboj vidim, da trpim v negotovosti in imam upanje, kot pa da izve moja čustva in se bom mogla sprijaznit s še eno zavrnitvijo. (In to je primarni vzrok, zakaj blefiram, da nočem, da drugi poizvedujete..ker se bom mogla soočiti z resnico. Ker nikoli ne bom na čelu njegove liste ljudi, ki jih ima najraje.) Ker na ta način lahko sanjam. Lahko interpretiram sanje in si ustvarjam pravljico; tudi tisto, da ko umrem, bo izvedel, kaj se je z mano dogajalo..in se bo še nadaljnih pet let spraševal, zakaj za vraga nisva poskusila? Morda bi me rešil teme. Želim si, da bi bila lahko iskrena, da bi tvegala, mu povedala in profitirala. Predstavljam si, da izve, da mi vrne čustva in da stkeva najlepšo zgodbo pod soncem. Ker še vedno sem mnenja, da sta ljubezen in otroci najlepši stvari na svetu. (Morda zato tako trpim, ker bom ostala brez obeh.)Nikar me še ne izključi iz svojega življenja. Nimaš nobenih obveznosti do mene. Le poslušaj me oz. se delaj, da me poslušaš; da bom imela občutek, da ima »moj jaz« nekje feedback mehanizem. Izgubila sem se v svetu po mamini smrti. In čeprav me oči poskuša ohraniti, sem še vedno izgubljena. Velikokrat se mi zdi, da nimam nikogar. Ždim med štirimi stenami in se sprašujem, iščem vzroke in primarne zasnove, ki so krive, da se mi je svet obrnil kot se mi je. Namesto, da bi konstruktivno gradila boljši jutri..Zdaj pa grem narediti tisto, kar vedno naredim, ko mi je blazno hudo. Ko ne upam stopit iz hiše, ker se mi zdi, da vsi čutijo, da z menoj ni vse v redu in jim kljub temu ni mar zame. Zaspala bom za uro z mislijo, da se mi nikoli ni treba zbudit ali da se bom zbudila privlačna, suha, pametna in zaželjena.  

zojaiznekjevmes  

 

Morda niti ni pravi trenutek, da tole pišem. Morda danes niti ni dan, da bi spravljala svoje misli in bremena na bel nedolžen nepotipkan list papirja. Ampak vendar, lahko poskusim. Za spremembo tu vsaj vem, da ne reskiram celega tedna depresivnega počutja, ne tvegam, da bi se mi kdo posmehoval in morda dobim celo repliko?Znova se izgubljam. Svet postaja le še neka oddaljena temna senca vsega čudovitega, ki me je objemalo zadnji mesec in pol. Vsako jutro je sivo, vsaka ura traja celo večnost in vsak dan je izgubljen, ker ga ne krasi nasmeh do ušes in brezskrbna hoja po oblakih temveč bleda lica in cmok v želodcu. Neprijeten, skoraj boleč. Spat hodim v upanju, da me med dremežem ne bodo preganjali demoni neke terase, ampak ta nada vsakič znova usahne, ker strahovi sleherno uro privrejo na plan in mi kratijo spanec. Sem postala odvisnica od tega? Ko sem tam, razmišljam o njej..ko me ni, še bolj analiziram dogajanje tam. Zoja, se spomniš zametkov, ko si privrela iz plenic, ko si ugotovila, da se lahko plastične punčke poškodujejo in jih je potrebno zakrpati? Ti spomini sežejo tako daleč v mladost, ko si vedela, da hočeš odrasti, služiti svoj denar in početi tisto, za kar si poklicana? Ne le »biti mama«..to lahko verjetno kar pozabiš. Ampak biti, dihati, živeti in skrbeti za druge. Vzgajati, tolažiti, nuditi ramo in biti tam, kjer te krvavo potrebujejo? Čudna so pota Gospodova; ali Gospod sploh obstaja? (Bogokletstvo.)Debela si, debela si; okrogla si, trebušček imaš. Premajhne hlače, srajčko komaj zapneš. Celulit po nogah, predvsem pa po obročih okrog bokov. Tvojo roko bi lahko uporabili za drog pri postavitvi ograje za konje. Tvoj obraz bi lahko krasil naslovnico revije »Ponesrečeni kirurški posegi«. Zoja, kaj ne vidiš, da ne spadaš med tista dekleta? A ti moram vse položiti pred nos: njej ne sežeš ne po kakovosti, ne po lepoti do gležnjev, ona te prekaša v modrosti, lepoti, suhosti, kuhanju kav, potrpežljivosti. Pri njej je vseeno, če še nič ne zna razen streči svoje terase..štejejo njene modre oči, svetli lasje in večni nasmeh (le pospravljaš lahko za njo). Ona je večna športnica in to privlači: ljudje ne vidijo, kar vidi ona. Njen t.i. trebušček je zgolj lepotna napakica, ki se pod majčko št. »M«, ki tebi že dolgo ni več prav, skrije in pravzaprav izgine. Ona je pa tako ali tako ena a: če bi bila Zoja vsaj malo ožja in višja, bi on zagotovo tebi rekel za delo nekje drugje (tam je vsaj denar primeren opravljenemu delu). Poleg tega vse obvlada in je dekle na mestu. Zoja, kaj pravzaprav iščeš še tam? Zakaj ne obesiš še tega na klin, saj si tako ali tako že vse svoje prioritete v življenju odstavila in opustila? Nejc, Janez, Štefan, Jože, Jon, Tim, Luka. Ne, ni le spisek moških imen brez vsebine. Vsi imajo za seboj zgodbo, vendar vsaka se je spletla le med mojimi repastimi lasmi v mojih dolgočasnih možganih. Z vsemi sem stkala navidezno ljubezensko zgodbo in prav noben od njih ni aktivno sodeloval v njej. Žalostno? Verjetno ne, saj si to tako ali tako zaslužim. Če nekdo tam zgoraj obstaja, že ve, kaj želi doseči z mojo usodo? Me preizkuša? Ga zanima, kako daleč mora iti, da bom šla jaz predaleč? Če se ne bi bala globine, v katero bi zgrmela po skoku z mostu; če me ne bi bilo strah bolečine ob vbodu noža ali odrgnin na levi roki oz. vratu, bi mu morda ta skrivni načrt še uspel. Ampak razmisli: katera kazen je za morilca bolj boleča? Takojšna smrt pod giljotino ali umiranje 35 let v kletki brez oken stran od civilizacije in ljudi. (Upam, da si razbrala skriti namen tega vprašanja.)Ta trenutek naj izgine za vedno. Jaz naj izpuhtim, svet me bo tako ali takoj v trenutku pozabil. Komu kaj pomenim? Očiju..ko je vendar našel alternativo v njej. Babici ..ki po štirih letih še vedno objokuje mamino smrt. Sestrični..ki ji je le do tega, da bi šla na piknik. Njej, s katero sva bili kot rit in hlače, še preden sva prerasli otroške vozičke in sedaj sploh ne komunicira s menoj. Njej, ki me zaradi človeka, ki je v njenem življenju tri tedne, odpiše glede najinega dopusta v Ameriki. Kateremu od njih, s katerimi sem samo bežna prijateljica in sodelavka, ki je čez pol leta tako ali tako ne bo več. Za koga naj živim? Zase? Ne, hvala.  

Ne morem jokati. Ne morem it danes na delo..pojedla sem že kosilo in popoldanski malici in večerjo. Slabo mi je, megli se mi pred očmi in sram me je. Rada bi se ulegla v posteljo in na smrt zbolela..za trenutek, da bi bilo vsega v pičli sekundi konec. Morda mi lahko načrtno spodrsne v kopalnici in zgrmim po tleh, ob tem z glavo udarim ob oster rob keramičnih ploščic in izkrvavim? Tako ali tako me nihče ne kontrolira in kdorkoli bi se po določenem času spomnil, da sem morda nekoč vendarle obstajala, bi poklical..ne bi se oglasila. Bi obupal. Bi čez čas morda poklical še kdo, potem pa bi vendar moji stanodajalci v strahu za svojim stanovanjem odkrili moje preveliko truplo sredi njihove kopalnice. Sovražim sonce ta trenutek. Zakaj pa danes ne dežuje?Kaj bom jutri počela? Tako velike načrte delam..obležala bom doma, v postelji in cel dan se bom smilila sama sebi. Objokavala bom in strmela v računalnik: Luka Novak, Luka Novak, Luka Novak. He kissed …, he cuddled …, he hugged … Ampak nikoli Zoja. Bom dosegla 56 kg? Mi bo kdaj katerikoli moški dejal, da sem zanimiva? Da želi mojo telefonsko številko in jo bo dejansko uporabil?

Ne mi težit z moškimi..ker se mi zdi, da mi pihate na dušo, pa čeprav se čisto vsi dobro zavedamo, da nikoli ne bo nič v tej smeri. Včasih je kako stvar bolje pustiti utišano, ker se je težko sprijazniti z resnico. Zame princa na belem konju ni; oz. jaz nisem nikogaršnja princesa. Prej prijateljica krota od tiste žabe, ki se spremeni v princeso. In to boli do dna srca: zato jem, zato sem osamljena, zato sem zamorjena, zato živim sama, zato ne bom več študirala in zato bom kmalu nehala delati tu. Zato, ker ne spada k nikomur. Zato zapravim 3000 evrov..ko vendar ne bo nikoli nič iz tega. V upanju na srečo sem kontaktirala s Lukom. Pa reč, da nisi imela občutka, da mi je polepšal marsikateri dan? V upanju na novo poznanstvo sem ga pod pretvezo spoznala in me je odvrgel še grše kot vrečo smeti vržemo mi v naš smetnjak. Njega pa niti v oči ne upam več pogledat (samo še čakam trenutek, ko bo rekel, naj mu neham posredno težiti).  Lahko pobegnem?

 

Moški; kaj je narobe z vami? Verjetno nič, le včasih se sprašujem, zakaj vas ne bi resnično sovražila iz dna duše. Boli me, ker me nihče od vas ne mara. Ker moram hlastati za srečo, katere očitno ne bom nikoli deležne. Dovolj blefiranja..tudi tebe nekje čaka nekdo. Zakaj se ne morem, z razliko od večine (morda vseh) mojih sovrstnic vsaj zabavati z napačnimi? Čez nekaj let mi bodo že govorili, da sem prestara za “one night stand” zveze. Dragi moj, pa če jih še niti deležna nisem bila, kako potem naj bom zanje prestara? Rada bi preizkusila, rada bi se vsaj en večer v letu počutila lepo, zaželjeno. Krivi kilogrami, izgled? Daj, povejte mi, kaj naredi žensko grdo, odvratno, neprivlačno, nehoteno.

Sem komunikativna, včasih preveč. Sem odrezava. Imam svoja mnenja in jih zagovarjam. Imam svoje meje in pravila, ki jih upoštevam. Imam dvoje oči, en nos, dve nogi, dve roki. Zakaj sem očitno tako napačna? Pa ne mi govorit, da ne gledate na videz, ker točno to delate.
Sovražim vas, ker ljubite vse moje prijateljice.

Med temi fakin’ prazniki pa to le še bolj udari ven. Samota. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako samo. Ždim v sobici, prebiram knjige, televizije tako ali tako nimam, berem zaljubljene in manj zaljubljene bloge, delam iluzije in si želim.. Tebe. A ti me nočeš. Tako kot že nekateri pred tabo. ??
Prepričujejo me, da bom imela enkrat družino, moža, hišo. Po drugi strani pravijo, da se izpolni tisto, v kar si srčno prepričam. Prepričana sem, da me nikoli ne bo doletela možnost izkusiti ljubezen. Se bo to uresničilo? Ne razumem.

Danes mi je stara mama rekla, da Bog tepe tiste, ki jih ima najraje. Mar nisem že dovolj pretrpela? Ni že čas, da tudi zame posije sonce. A dajte no. Zakaj se vsi samo pogovarjate z mano? Sovražim sebe, ne vas. Morda.

 

(Je imelo naslovnika.)

“Dejansko sploh ne kompliciram. Le marsikaj zavijem v lepši papir. Da potem, ko vse zmečkano in uničeno dobim nazaj, še vedno nekako izgleda malo lepše zaradi lepšega papirja.

Zakaj še vedno živimo v kameni dobi? Ne moremo se prebiti prek enih dejstev, nenapisanih pravil, da mora moški oz. fant osvojit žensko srce, njeno telo in pač vse, kar je z njo povezano. In če njemu spodleti, je pač vse lepo in prav, si najde drugo žrtev in poskusi ponovno. Nič omadeževan; ali je temu dejansko tako a se moški pač ob neosvojeni trofeji samo DELATE mačote?

Ženska? Zaznamovana. Zato verjetno ne upamo nikoli priznat svojih čustev oz. jih šele takrat, ko zagotovo vemo, da ne bomo razočarane.

Včasih mi prekipi. In moram povedat, kaj čutim, kaj mislim. Ne zgodi se mi ravno vsak dan, da bi se »zaljubila« (mar vem, kaj je ljubezen med fantom in punco, če je še nisem bila deležna?). Ne zgodi se niti, da bi se po enem mesecu v nekoga »zaljubila«. Nisem plehka, ne izkoriščam. Opazujem, poslušam, govorim, mislim, čutim. Vidim. Ponavadi nekaj več, kot le vizualno podobo človeka. Vsaj trudim se.

Zakaj se mi vedno zgodi, da izberem napačne? V bistvu, kogarkoli izberem, je napačen. Bi lahko zadevo obrnila in dejala, da sem jaz napačna? Strupena. Kaj mi manjka? Je res problem v tem, da nisem suha, privlačna, ne nosim petk, ne uporabljam milijontih krem za obraz, ne kričim ob srečanju s prijateljicami, niti se z njimi navadno ne objemam? Nimam dolgih las, namazanih oči, dolgih nohtov, roznih cot. Ne napijem se ga do onemoglosti (ker vem, da pač ob meni ne bo nikogar, ki bi poskrbel, da bi varno prišla domov), ne kadim (ker bi to počela le zato, ker bi hotela izpasti »kul«). So take ženske »kul«, ki počno in imajo vse to?

Enkrat v življenju bi bila rada drzna. Sem slišala zgodbe, ko je pač ženska enostavno prišla do nekoga, ki ga je imela rada (oz. je hotela nekaj od njega) in storila kako konkretno dejanje. Ženska samozavest? In ti, bi me odrinil? Zato tega ne storim.

Kriza identitete. Kdo sem, kaj hočem, kako bom?

Vem, kdo sem. Vem, kaj hočem. Ne bom.

Mi je žal, ker sem stegnila jezik? I did it once again. Drugič v življenju sem postavila svoja čustva na pladenj. Sliši me: »Nekaj čudnega občutim, ko te vidim. V trebuhu me zaščemi, za trenutek včasih pozabim, kaj želim povedat. Na čem stojim, pozabim. Nihče ne opazi. Niti ti ne. Ne zardim. Le čutim.« Mi je žal, ja. Mogoče tokrat ne, ker pač ne boš nikoli 100 odstotno prepričan, kdo sem. Lahko sumiš, ugibaš, lahko misliš, da si prepričan. Ampak še vseeno je varovalka. Strahopetna? Zagotovo.

Pišem pravljice. In princ je rešil princeso, jo objel in stisnil k sebi. Zakaj ne moraš ti tega storit? Zakaj nočeš biti princ? Poskusi, lahko je. Zakaj ne more enkrat MOJA pravljica postati resničnost?

Veš, kaj počnemo ženske, ko nam je hudo zaradi vas. Kupimo robčke, čokolado, zavrtimo si romantični film in objemamo svojega medvedka. Nisem še jedla čokolade, niti nisem kupila robčkov. Sem si pogledala film, pa še zdaleč ni bil romantična komedija, sem stisnila medvedka pa verjetno njegov objem še zdaleč ni tako prijeten kot tvoj. Ponižanje? Zagotovo.

Veš, kaj bi bilo lepo? Zbuditi se ob tebi. Objeti te. Nasmejati te. Držati te za roko. Lahko simuliram.

Včasih se enostavno vozim naokoli, ko mi je hudo. In si ustvarim iluzijo: Pripeljem se k tebi, vržem kamenček v okno ali pustim sms na tvojem telefonu (čeprav nimam številke), ti prideš odpret vrata, se ves skuštran nasmehneš.. (kriza spolnega življenja)

A veš, kako malo je potrebno? Le zaljubit se moraš. In svet bo lepši.

Nikar, prosim, ne izrabi zaupanja. Menda se nisi toliko spremenil.

Zaključim zgodbo. Pozabiš na e-mail naslov. Izbrišeš. To je to. Pika.”

 

Življenje kot v filmu. Kakšen žanr filma pa imaš najraje? Romantična komedija? Nikakor. Kriminalka? Dobro jutro, živim v državici za Alpami, kjer ročno orožje še ni del vsake družine. Drama? S srečnim koncem? Obstaja? Prosim.

Včasih se mi zdi, da smo troji ljudje na svetu. Tisti, ki jim gre vse kot po maslu, tisti, ki imajo masla in dreka v razmerju, in tisti, ki imajo dreka v presežku. Se ti včasih zazdi, da te smola kar noče in noče izpustiti iz svojega objema? Dobrodošel(-la), lahko sem tvoja prijateljica.

Me mineva volja do življenja? Ja, pride pa mine. Še vedno upam na lepši jutri.
Toliko sranja na kupu pa še vedno živim. Hej, ti tam gor, me preizkušaš? Ne bom se ti vdala. Ali pač. Nas tudi oni tam gor rangira? Dobri, slabo, sposobni, nesposobni, LEPI in GRDI?

Kaj, če ne bom mogla vsako leto priplezati na Everest? Kaj če se utrudim?
Je živela deklica za devetimi gorami, vodami in sanjala. Podnevi in ponoči. Z zaprtimi ali odprtimi očmi. Nikoli ni ujela trenutka popolnosti. Nikoli ni želela živeti realnosti. Iluzije in rešetke. Pa to ni življenje, draga moja!

Življenje je krvavi pot. Kakor za koga.
Skrivam se v sobi, bežim pred teboj, pred seboj. Razbijam ogledala. (Lahko premaknem goro?) Oklepam se preteklosti, srkam njen sok, ki je tako sladek. Dovolj mi je kisle limonade.

Nikoli ne popusti. Zdrži.

 

Welcome to blog.siol.net. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!