Moški; kaj je narobe z vami? Verjetno nič, le včasih se sprašujem, zakaj vas ne bi resnično sovražila iz dna duše. Boli me, ker me nihče od vas ne mara. Ker moram hlastati za srečo, katere očitno ne bom nikoli deležne. Dovolj blefiranja..tudi tebe nekje čaka nekdo. Zakaj se ne morem, z razliko od večine (morda vseh) mojih sovrstnic vsaj zabavati z napačnimi? Čez nekaj let mi bodo že govorili, da sem prestara za “one night stand” zveze. Dragi moj, pa če jih še niti deležna nisem bila, kako potem naj bom zanje prestara? Rada bi preizkusila, rada bi se vsaj en večer v letu počutila lepo, zaželjeno. Krivi kilogrami, izgled? Daj, povejte mi, kaj naredi žensko grdo, odvratno, neprivlačno, nehoteno.

Sem komunikativna, včasih preveč. Sem odrezava. Imam svoja mnenja in jih zagovarjam. Imam svoje meje in pravila, ki jih upoštevam. Imam dvoje oči, en nos, dve nogi, dve roki. Zakaj sem očitno tako napačna? Pa ne mi govorit, da ne gledate na videz, ker točno to delate.
Sovražim vas, ker ljubite vse moje prijateljice.

Med temi fakin’ prazniki pa to le še bolj udari ven. Samota. Še nikoli v življenju se nisem počutila tako samo. Ždim v sobici, prebiram knjige, televizije tako ali tako nimam, berem zaljubljene in manj zaljubljene bloge, delam iluzije in si želim.. Tebe. A ti me nočeš. Tako kot že nekateri pred tabo. ??
Prepričujejo me, da bom imela enkrat družino, moža, hišo. Po drugi strani pravijo, da se izpolni tisto, v kar si srčno prepričam. Prepričana sem, da me nikoli ne bo doletela možnost izkusiti ljubezen. Se bo to uresničilo? Ne razumem.

Danes mi je stara mama rekla, da Bog tepe tiste, ki jih ima najraje. Mar nisem že dovolj pretrpela? Ni že čas, da tudi zame posije sonce. A dajte no. Zakaj se vsi samo pogovarjate z mano? Sovražim sebe, ne vas. Morda.