Morda niti ni pravi trenutek, da tole pišem. Morda danes niti ni dan, da bi spravljala svoje misli in bremena na bel nedolžen nepotipkan list papirja. Ampak vendar, lahko poskusim. Za spremembo tu vsaj vem, da ne reskiram celega tedna depresivnega počutja, ne tvegam, da bi se mi kdo posmehoval in morda dobim celo repliko?Znova se izgubljam. Svet postaja le še neka oddaljena temna senca vsega čudovitega, ki me je objemalo zadnji mesec in pol. Vsako jutro je sivo, vsaka ura traja celo večnost in vsak dan je izgubljen, ker ga ne krasi nasmeh do ušes in brezskrbna hoja po oblakih temveč bleda lica in cmok v želodcu. Neprijeten, skoraj boleč. Spat hodim v upanju, da me med dremežem ne bodo preganjali demoni neke terase, ampak ta nada vsakič znova usahne, ker strahovi sleherno uro privrejo na plan in mi kratijo spanec. Sem postala odvisnica od tega? Ko sem tam, razmišljam o njej..ko me ni, še bolj analiziram dogajanje tam. Zoja, se spomniš zametkov, ko si privrela iz plenic, ko si ugotovila, da se lahko plastične punčke poškodujejo in jih je potrebno zakrpati? Ti spomini sežejo tako daleč v mladost, ko si vedela, da hočeš odrasti, služiti svoj denar in početi tisto, za kar si poklicana? Ne le »biti mama«..to lahko verjetno kar pozabiš. Ampak biti, dihati, živeti in skrbeti za druge. Vzgajati, tolažiti, nuditi ramo in biti tam, kjer te krvavo potrebujejo? Čudna so pota Gospodova; ali Gospod sploh obstaja? (Bogokletstvo.)Debela si, debela si; okrogla si, trebušček imaš. Premajhne hlače, srajčko komaj zapneš. Celulit po nogah, predvsem pa po obročih okrog bokov. Tvojo roko bi lahko uporabili za drog pri postavitvi ograje za konje. Tvoj obraz bi lahko krasil naslovnico revije »Ponesrečeni kirurški posegi«. Zoja, kaj ne vidiš, da ne spadaš med tista dekleta? A ti moram vse položiti pred nos: njej ne sežeš ne po kakovosti, ne po lepoti do gležnjev, ona te prekaša v modrosti, lepoti, suhosti, kuhanju kav, potrpežljivosti. Pri njej je vseeno, če še nič ne zna razen streči svoje terase..štejejo njene modre oči, svetli lasje in večni nasmeh (le pospravljaš lahko za njo). Ona je večna športnica in to privlači: ljudje ne vidijo, kar vidi ona. Njen t.i. trebušček je zgolj lepotna napakica, ki se pod majčko št. »M«, ki tebi že dolgo ni več prav, skrije in pravzaprav izgine. Ona je pa tako ali tako ena a: če bi bila Zoja vsaj malo ožja in višja, bi on zagotovo tebi rekel za delo nekje drugje (tam je vsaj denar primeren opravljenemu delu). Poleg tega vse obvlada in je dekle na mestu. Zoja, kaj pravzaprav iščeš še tam? Zakaj ne obesiš še tega na klin, saj si tako ali tako že vse svoje prioritete v življenju odstavila in opustila? Nejc, Janez, Štefan, Jože, Jon, Tim, Luka. Ne, ni le spisek moških imen brez vsebine. Vsi imajo za seboj zgodbo, vendar vsaka se je spletla le med mojimi repastimi lasmi v mojih dolgočasnih možganih. Z vsemi sem stkala navidezno ljubezensko zgodbo in prav noben od njih ni aktivno sodeloval v njej. Žalostno? Verjetno ne, saj si to tako ali tako zaslužim. Če nekdo tam zgoraj obstaja, že ve, kaj želi doseči z mojo usodo? Me preizkuša? Ga zanima, kako daleč mora iti, da bom šla jaz predaleč? Če se ne bi bala globine, v katero bi zgrmela po skoku z mostu; če me ne bi bilo strah bolečine ob vbodu noža ali odrgnin na levi roki oz. vratu, bi mu morda ta skrivni načrt še uspel. Ampak razmisli: katera kazen je za morilca bolj boleča? Takojšna smrt pod giljotino ali umiranje 35 let v kletki brez oken stran od civilizacije in ljudi. (Upam, da si razbrala skriti namen tega vprašanja.)Ta trenutek naj izgine za vedno. Jaz naj izpuhtim, svet me bo tako ali takoj v trenutku pozabil. Komu kaj pomenim? Očiju..ko je vendar našel alternativo v njej. Babici ..ki po štirih letih še vedno objokuje mamino smrt. Sestrični..ki ji je le do tega, da bi šla na piknik. Njej, s katero sva bili kot rit in hlače, še preden sva prerasli otroške vozičke in sedaj sploh ne komunicira s menoj. Njej, ki me zaradi človeka, ki je v njenem življenju tri tedne, odpiše glede najinega dopusta v Ameriki. Kateremu od njih, s katerimi sem samo bežna prijateljica in sodelavka, ki je čez pol leta tako ali tako ne bo več. Za koga naj živim? Zase? Ne, hvala.  

Ne morem jokati. Ne morem it danes na delo..pojedla sem že kosilo in popoldanski malici in večerjo. Slabo mi je, megli se mi pred očmi in sram me je. Rada bi se ulegla v posteljo in na smrt zbolela..za trenutek, da bi bilo vsega v pičli sekundi konec. Morda mi lahko načrtno spodrsne v kopalnici in zgrmim po tleh, ob tem z glavo udarim ob oster rob keramičnih ploščic in izkrvavim? Tako ali tako me nihče ne kontrolira in kdorkoli bi se po določenem času spomnil, da sem morda nekoč vendarle obstajala, bi poklical..ne bi se oglasila. Bi obupal. Bi čez čas morda poklical še kdo, potem pa bi vendar moji stanodajalci v strahu za svojim stanovanjem odkrili moje preveliko truplo sredi njihove kopalnice. Sovražim sonce ta trenutek. Zakaj pa danes ne dežuje?Kaj bom jutri počela? Tako velike načrte delam..obležala bom doma, v postelji in cel dan se bom smilila sama sebi. Objokavala bom in strmela v računalnik: Luka Novak, Luka Novak, Luka Novak. He kissed …, he cuddled …, he hugged … Ampak nikoli Zoja. Bom dosegla 56 kg? Mi bo kdaj katerikoli moški dejal, da sem zanimiva? Da želi mojo telefonsko številko in jo bo dejansko uporabil?

Ne mi težit z moškimi..ker se mi zdi, da mi pihate na dušo, pa čeprav se čisto vsi dobro zavedamo, da nikoli ne bo nič v tej smeri. Včasih je kako stvar bolje pustiti utišano, ker se je težko sprijazniti z resnico. Zame princa na belem konju ni; oz. jaz nisem nikogaršnja princesa. Prej prijateljica krota od tiste žabe, ki se spremeni v princeso. In to boli do dna srca: zato jem, zato sem osamljena, zato sem zamorjena, zato živim sama, zato ne bom več študirala in zato bom kmalu nehala delati tu. Zato, ker ne spada k nikomur. Zato zapravim 3000 evrov..ko vendar ne bo nikoli nič iz tega. V upanju na srečo sem kontaktirala s Lukom. Pa reč, da nisi imela občutka, da mi je polepšal marsikateri dan? V upanju na novo poznanstvo sem ga pod pretvezo spoznala in me je odvrgel še grše kot vrečo smeti vržemo mi v naš smetnjak. Njega pa niti v oči ne upam več pogledat (samo še čakam trenutek, ko bo rekel, naj mu neham posredno težiti).  Lahko pobegnem?