V eksploziji čustev, seksapilnega nagona in potrebe po potrjevanju svoje identitete me premami, da bi spet obiskala psihiatra, ker je tako ali tako njihova primarna naloga, da pacientu zabrišejo psihične bolečine. Tako bi me napolnil z milijon čudežnimi tabletkami in bi se na ta način moja glava prepričala, da svet vendarle ni tako krivičen in da tudi zame ostaja enakovreden prostorček pod soncem. Kjer ni škodljivih UV-žarkov, ampak le čar, ki ga daje dihanje in bitje srca (ko govorim o delovanju možganov, je to že bolj delikatna zadeva, saj tako ali tako 80 % populacije ne ve, da jih v glavi ima in da jih mora uporabiti preden zakrknejo). Rada pišem, rada preko besed, čeprav večkrat nespretno, izrazim sebe. Ker vedno znova skušam dokazati, da sem drugačna, kot me vidite vi in ogledalo. Praznina. Mogoče je moje telo proporcionalno s praznino, ki zeva v meni. Morda ima tako površino zaradi vseh lukenj v srcu, možganih. In ker gre ljubezen skozi želodec, je morda od tod moj občutno prevelik obseg okrog trebuha (ker je potemtakem tam največja praznina). Zadnje dni se ponovno vse pogosteje sprašujem, čemu živim? Ker namreč verjetno trdno verjamem, da živiš res s svojimi pljuči in primarno poslušaš bitje lastnega srca, ampak voljo in smisel življenja ti pa vedno daje nekdo drug. In kdo je »moj« nekdo drug? Kdo pa diha zaradi mene? Na prvo vprašanje bi zagotovo znala odgovoriti: oči, moj kuža (kot člana družine ju moram postaviti na prvo mesto), par prijateljic..recimo, da je to primarni seznam. Vendar, oči ne živi več z menoj, kužika je predaleč in preveč hudo mi je ob njej, ker se mi vsemu navkljub zdi, da blazno trpi in da bi ji bilo zagotovo lepše pri mami v nebesih. Ona je, ampak dejansko sem le jaz »tu in v tem trenutku«, ko se ji pričnejo tresti tla pod nogami, ko se ustraši in ji mora nekdo ponuditi steber, da se oprime (kar mi ustreza!). Ti si, ampak morda je lahko to potencialna zasnova lepega in dolgoročnega prijateljstva, vendar moram ob tem računati na morebitna odstopanja kot so npr. da me spoznaš in ugotoviš, da nisem tak človek, kot si mislila, da sem, da se zaljubiš in ob tem pozabiš name (kar je logično, tako delate/delajo vsi), da ne morem silit vate in biti 24/7 ob tebi, ker se verjetno prej ali slej vsakega človeka prenaješ. Ona druga se skriva v osrčju Koroške, ampak v vsakem trenutku ji misel name izpuhti, analogno z zgoraj omenjenim (o zaljubljenosti i.t.d.). Kje je moj drugi jaz? Kdo je boljša polovica mene? Za koga bom dovolj dobra, da bi me vzljubil, ljubil, božal, vohal, objemal, poljubljal, ljubkoval, držal v naročju, mi govoril, da sem zanimiva? In bo dihal zame. Bom večno živela v sencah drugih? Sem res ljubosumna ali je to le moj gigantski del razočaranja in strahu pred samoto, ki ju projiciram na vse okoli sebe? Včeraj je kar vrlo v meni in mislim, da sem bila očitna. Ker v takem trenutku onemim, se potegnem vase in upam, da sem nevidna (in ponavadi še bolj izstopam). Nisem mogla prisostvovati šalam o seksu, pohotnosti, pogovorom o otrocih, ljubezenskih odnosih, zapeljevanju moških; ker nimam osnove in izkušenj za vse to. Ker sem pač gmota maščevja, grdote in nesamozavesti na kupu: nobeni od vas se po kakršnikoli kvalitativni ali kvantitativni vrednosti niti približam ne. Ko smo prišli, so fantje na gori ob pogledu nanjo obnemeli, njegov pogled je ves čas počival na tebi, on je tako ali tako diskriminatoren. A razumeš? Že tam sem si želela biti sama, izginiti, se odmakniti, skriti v svojo sobo in izpuhteti z obličja našega planeta. Pa kaj je narobe z mano?? Kaj sem se nekomu tam gori tako zamerila, da se dejansko dela norca iz mene tu dol? Od A do Ž (lahko od Anžeta do Zorana ali Žana, lahko pa od Apatičnosti do Žretja). Niti jokam skoraj ne več; si imela kdaj tak občutek, da si tako žalostna, da niti solze ne moreš potočiti? In ne postajam močnejša, ravno obratno. Vedno bolj si želim ali biti ljubljena in uspešna ali pa umreti. Srednje poti ni. Zadnjič mi je A. rekel, da sem se pri njem opekla, ampak da taka stvar človeka tako ali tako naredi močnejšega in pripravljenega na naslednji usodni korak. Če temu verjamem, potem sem že betonski steber zavrnitev in mi nobena več ne bi smela priti do živega? Pa me poglej oz. preberi sedaj: že to me boli, ker me Dane nikoli ne bo pogledal niti enkrat tako kot je npr. včeraj stokrat pogledal tebe. In ne misli, da sem huda nate ali nanj. Niti približno. Le globoko sem razočarana, ker sem taka kot sem. In ker se zaman trudim spreminjat. Nikoli se bom lepa, samozavestna, uspešna; ker vse bazira na tem, da moraš biti tudi fizično vsaj približno privlačen. Verjamem, da bi z njim potencialno lahko postala par; vendar ne razumem, zakaj ti ne da možnosti, da bi te spoznal? Se tudi moški bojijo? Ali je on tipični lovec (s tem mislim, da vedno kotira na to, da bo on osvojil in ne ona njega)? Ker videz pri tebi zagotovo ni prepreka. Tvoje telo vidiš le ti kot oviro..ampak proti temu se lahko boriš izključno sama in le malokdo te bo premaknil z besedami: »Tvoj trebušček je morda najbolj seksipilna »napakica« na tebi.« (Napakica zato, ker sploh ni pomanjkljivost, ampak najverjetneje plus, ki privlači marsikaterega moškega.) Kje pa je moje mesto na zemljevidu (poleg Pariza)? Tu kmalu ne bo več prostora zame in vsake toliko časa pomislim, da bi to poglavje svojega življenja zaključila. Ker vedno se umaknem, ko začnem trpeti. Ko sicer imam interes priti v službo, ampak nimam poguma in moči se soočati z ljudmi, polnimi očitkov in nenehnih kritičnih pogledov. In bi se vsakemu najraje zadrla nazaj (od Janeza do tistega iz mesta, ki ima lepo ženo in hčerko, do rokometašev in tistih, ki pridejo na dve kavi z mlekom in sadni čaj z medom do nje in navsezadnje do šerifa): »Ja, nisem suha. Ja, nisem lepa. Ja, vem, da ne pašem v ta kolektiv.« To me ubija. Morda bi morala dat svoje možgane na CT: kaj, če se mi od samega smiljenja sami sebi in vsakodnevnega morečega obremenjevanje že dela tumor? Tako ali tako sem prepričana, da bom umrla zaradi levkemije. (To je najstrašnejša oblika smrti po mojem mnenju.) Ne morem več. Zagotovo imam visok tolerančni prag, ampak tudi jaz lahko dosežem nasičenost. In ta trenutek sem blazno blizu tej kritični točki. Le še vprašanje časa je, kdaj bom »zbolela« in me ne bo več tja, mobitel bom naredila nedosegljiv, hladilnik pa napolnila do zadnje špranjice za tisto urico, dve..kolikor potrebujem, da ga zoper naredim svobodnega. Za svet ne bom obstajala. In ob tem si bom želela, da moj želodec ne bo prenesel vse te megastične kvantitete hranil..da bo odgovoril v obliki poka, bom izkrvavela in živela srečno na oni strani neba oz. zakopana nekaj metrov pod zemljo (sežgana seveda, da ne bom še zemlji škodovala). Nisem vedno tako zgovorna. In ne sevata iz mene 365 dni na leto negativizem in žalost. Le pridejo trenutki, ko se počutim tako samo. In premlada sem še, da bi ostala vse življenje sama. Ko bi njemu kar sporočilo poslala z vabilom na kavo, skupnim druženjem (v kino bi šla z njim), pa čeprav morda niti ni on tisti pravi..ampak sem se navadila, da se moram v življenju vedno na nekoga s čustvi opreti. In sem se po vsem prigovarjanju in govorjenju morda prepričala, da bo on še en poraz v mojem življenju. Trpim vsakič, ko ga vidim. Tako kot sem ti že omenila: »Najtežje je sedeti ob nekom in vedeti, da ga ne moreš imeti.« Zakaj ne mora enkrat moja pravljica postati resničnost? Zakaj mu ne povem oz. mu drugi ne poveste, kaj se dogaja z mano? Zato, ker raje kot odboj vidim, da trpim v negotovosti in imam upanje, kot pa da izve moja čustva in se bom mogla sprijaznit s še eno zavrnitvijo. (In to je primarni vzrok, zakaj blefiram, da nočem, da drugi poizvedujete..ker se bom mogla soočiti z resnico. Ker nikoli ne bom na čelu njegove liste ljudi, ki jih ima najraje.) Ker na ta način lahko sanjam. Lahko interpretiram sanje in si ustvarjam pravljico; tudi tisto, da ko umrem, bo izvedel, kaj se je z mano dogajalo..in se bo še nadaljnih pet let spraševal, zakaj za vraga nisva poskusila? Morda bi me rešil teme. Želim si, da bi bila lahko iskrena, da bi tvegala, mu povedala in profitirala. Predstavljam si, da izve, da mi vrne čustva in da stkeva najlepšo zgodbo pod soncem. Ker še vedno sem mnenja, da sta ljubezen in otroci najlepši stvari na svetu. (Morda zato tako trpim, ker bom ostala brez obeh.)Nikar me še ne izključi iz svojega življenja. Nimaš nobenih obveznosti do mene. Le poslušaj me oz. se delaj, da me poslušaš; da bom imela občutek, da ima »moj jaz« nekje feedback mehanizem. Izgubila sem se v svetu po mamini smrti. In čeprav me oči poskuša ohraniti, sem še vedno izgubljena. Velikokrat se mi zdi, da nimam nikogar. Ždim med štirimi stenami in se sprašujem, iščem vzroke in primarne zasnove, ki so krive, da se mi je svet obrnil kot se mi je. Namesto, da bi konstruktivno gradila boljši jutri..Zdaj pa grem narediti tisto, kar vedno naredim, ko mi je blazno hudo. Ko ne upam stopit iz hiše, ker se mi zdi, da vsi čutijo, da z menoj ni vse v redu in jim kljub temu ni mar zame. Zaspala bom za uro z mislijo, da se mi nikoli ni treba zbudit ali da se bom zbudila privlačna, suha, pametna in zaželjena.  

 

 

 

zojaiznekjevmes